V okviru projekta ACADE-ME, ki je sofinanciran iz evropskega programa “Državljani, enakost, pravice in vrednote” (CERV), se obravnava vprašanje socialne vključenosti Romov, zlasti na podorčju dostopa do izobraževanja in uspeha v njem.
Da bi bolje raziskali to vprašanje z vidika partnerskih organizacij iz različnih evropskih držav, danes objavljamo prispevek vodilnega partnerja, Ljudske univerze Lendava.
Članek obravnava temeljne vzroke za slab učni uspeh mladih Romov in poudarja, kako diskriminacija, predsodki in pomanjkanje sredstev še vedno močno ovirajo krepitev njihove skupnosti. Izobraževanje, ozaveščanje in spodbujanje pozitivnih zgledov so ključna orodja za boj proti anticiganizmu ter spodbujanje bolj pravičnega in vključujočega izobraževanja za mlade Rome.
Prispevek Ljudske univerze Lendava
Vzroki za slabe učne rezultate romske mladine so kompleksni, saj neuspeh pri izobraževanju ni odvisen le od pomanjkljivosti posameznika, ampak je tesno povezan tudi s strukturnimi in kulturnimi dejavniki, ki so globoko zakoreninjeni v družbi.
Kulturna raznolikost se pogosto ne ujema s prevladujočimi standardi in pričakovanji v šolah, kar vodi v razkorak med domačim in šolskim okoljem. Romske skupnosti se zaradi svojih kulturnih razlik na področju izobraževanja še vedno soočajo z vrsto predsodkov, stereotipov in diskriminacijo.
Številne romske družine živijo v skrajni revščini, kar močno vpliva na dostop otrok, mladostnikov in odraslih do izobraževanja. Pomanjkanje materialnih sredstev, neustrezne bivanjske razmere in omejen dostop do predšolske vzgoje so le nekateri od dejavnikov, ki mladim otežujejo izobraževalno pot.
Strokovnjaki na področju izobraževanja pogosto razpravljajo o slabih učnih rezultatih Romov, vendar se žal ne uspejo zoperstaviti prevladujočemu negativnemu odnosu do izobraževanja in spodbuditi razvoja ukrepov za odpravljanje učnih težav s posebnimi prilagoditvami.
V raziskavi, opravljeni v Turčiji, je veliko Romov izrazilo močan občutek krivde zaradi pomanjkanja izobrazbe in ga neposredno povezalo s svojo revščino. Ta občutek se pogosto pojavlja v pogovorih z romsko mladino, s katero smo v stiku. Mnogi med njimi za svoj učni neuspeh krivijo sami sebe in ga pripisujejo domnevno slabšim sposobnostim v primerjavi z “drugimi”. Posledično se dojemajo kot neuspešne in menijo, da so za lasten šolski neuspeh v prvi vrsti odgovorni sami.
Družinsko okolje je pogosto odločilen dejavnik, ki močno vpliva na uspeh v polju izobraževanja. Primarne navade otrok iz romske skupnosti so pogosto nezdružljive s praksami in pričakovanji izobraževalnega sistema. Če to situacijo analiziramo s pomočjo Bourdieujevega koncepta habitusa, lahko to nezdružljivost razlagamo kot “produkt anticiganske socializacije, saj večina romskih otrok verjame tistemu, kar jim posreduje večina, v tem primeru učitelji” (Gezing in Greenfields 2017, str. 37). Romski otroci se namreč pogosto soočajo z različnimi izzivi, vključno z nizko izobrazbeno ravnijo staršev, pomanjkanjem podpore za učenje doma ter negotovimi socialnimi in ekonomskimi razmerami. Prav ti dejavniki pa negativno vplivajo na njihovo motivacijo, samospoštovanje in učno uspešnost. Poleg tega omejenost šolskega sistema, da se prilagodi njihovim potrebam, skupaj s pomanjkanjem posebnega usposabljanja za učitelje, opozarja na nezadostno podporo, ki bi bila nujno potrebna.
Prav navedeni vidiki pa so skupaj s spodbujanjem vključevanja družine ključni za učinkovito vključevanje romskih učencev v izobraževalni proces.
Romski učenci imajo ob vstopu v šolo različne izkušnje, saj so razvili miselne vzorce in navade, ki otežujejo njihovo vključevanje v formalno šolsko okolje. Poleg tega pa se učitelji pogosto ne zavedajo, kaj za otroka pomeni soočanje z drugačnimi kulturnimi vplivi (Marovič 2010, str. 251). V svetu romskega otroka namreč sobivata dve kulturni tradiciji, dva jezika in dva življenjska sloga, saj družina in okoliški družbeni kontekst nista sinhrona, kar pomeni, da tudi socializacija v družinskem in izobraževalnem okolju ni enaka. Prav ta miselna kompleksnost pa močno vpliva na oblikovanje otrokove identitete.
Veliko romskih otrok še vedno vstopa v izobraževalni sistem iz okolja, ki je izolirano od glavnih družbenih tokov in izhaja iz načina življenja, ki so ga družbeno-gospodarske spremembe in politična zakonodaja v zadnjih desetletjih močno zamajale. Izolacija, ki je pogosto posledica ponižanja, ki ga romski otroci še vedno pogosto doživljajo v šolskem okolju, ustvarja ambivalenco do izobraževalnega sistema in neromskega pismenega okolja, kar se prenaša zlasti na naslednje generacije. Novo vedenje, ki se ga romski otroci naučijo v šoli, pogosto razrahlja njihov občutek za povezanost s skupnostjo, ki je romskemu otroku dobro poznana.
Posledica tega je slabše družbeno sprejemanje in manjši občutek pripadnosti v obeh skupnostih. To vodi v kulturno neskladje med sprejemljivim vedenjem v romski kulturi in v šolskem okolju, slednje pa lahko privede do socialne izključenosti iz ene ali druge skupnosti. Najpogosteje pa se zgodi, da so izključeni iz obeh skupin.
Odnosi med romskimi in neromskimi skupnostmi soključnega pomena za izobraževanje otrok. Stopnja vključenosti je namreč eden od odločilnih dejavnikov za njihov učni uspeh. Starši se pogosto obotavljajo poslati svoje otroke v šolo zaradi “strahu pred žalitvami, ustrahovanjem in celo fizičnim nasiljem, pri čemer poudarjajo, kako njihove kulture ne spoštujejo ne sošolci, ne učitelji in ne izobraževalni sistem v celoti” (Munda in Peček 2013, str. 139). Sovražnost, s katero se številni romski otroci še vedno srečujejo v šoli, je resna ovira za njihovo polno vključevanje in se kaže tudi v pogostih izostankih. Za mnoge starše je izogibanje šoli edina strategija za zaščito otrok pred izpostavljenostjo stereotipom in predsodkom, ki so jim nenehno izpostavljeni.
“Absentizem in neredno obiskovanje šole škodljivo vplivata na izobraževanje, saj Romi pogosto ne izpolnjujejo standardov prevladujoče kulture, kar vpliva na stopnjo osipa” (Harding 2014, str. 26).
Leta 2005 sta Elich in Dvořáková izvedli poglobljeno študijo o psiholoških značilnostih romskih otrok in ugotovili, da se pri njih pojavljata sovražnost in agresivnost, ki ju spremljajo negativen pogled na sebe, neugodno dojemanje svojih sposobnosti, pesimizem in izrazita odvisnost od drugih. Opaženo je bilo tudi, da se romski otroci močno zanašajo na čustveno in konkretno podporo drugih, kar je posledica nezrelosti in pomanjkanja samospoštovanja. “Otroci, ki izražajo negativen pogled na svet, se počutijo ogrožene in negotove, se dojemajo kot manjvredne, so manj uspešni in manj socialno vključeni” (Kosmač Brezar 2010, str. 236).
Bookerjeva študija iz leta 2002 je izpostavila, da lahko hitro pride do napetosti med učitelji in družinami, če učitelji menijo, da romski otroci vstopajo v šolo brez poznavanja institucionalnih norm in pričakovanj. Prav tako pa so “mnogi starši še vedno zaskrbljeni, da formalno znanje, pridobljeno v šoli, ni le v nasprotju s tradicionalnimi znanji njihove skupnosti in z njimi povezanimi vrednotami, ampak lahko ogrozi tudi sposobnosti, ki se že stoletja prenašajo v domačem okolju” (Levinson 2008, str. 36).
Romski starši pod vplivom lastnih negativnih izobraževalnih izkušenj in zavedanja o svoji slabi izobrazbi svoje strahove izražajo predvsem tako, da se izogibajo dialogu z učitelji. Nesporno je, da otrok, ki odrašča v prikrajšanem okolju in ima nepismene starše, na svoji izobraževalni poti morda ne bo deležen ustrezne družinske podpore. Kot je leta 1970 poudaril Šiftar, so starši romskih otrok pred učitelji pogosto skrivali svojo nizko stopnjo izobrazbe. Ker so se zavedali svojih omejitev pri pomoči otrokom pri šolskem delu in motiviranju za opravljanje nalog, je bil njihov stik z učitelji zveden na minimum.
V študiji, ki sta jo leta 2013 izvedli Munda in Peček, je dokazano, da romski starši želijo, da bi bili njihovi otroci uspešni v šoli, in se zavedajo pomena izobraževanja za prihodnost svojih otrok. Pogosto so izrazili obžalovanje, da jim pri šolskih nalogah ne morejo pomagati. Študija je prav tako izpostavila, da se romski starši pogosto počutijo nemočne pri prepričevanju svojih otrok, naj redno obiskujejo šolo. Zavedajo se namreč, da bi z doslednim obiskovanjem pouka učiteljem pokazali, kako resno pristopajo k izobraževanju. Številni starši, ki zaradi nizke ravni izobrazbe svojim otrokom ne morejo pomagati pri šolskem delu, so odločno zanikali, da bi bili nezainteresirani za izobraževanje svojih otrok.
Analiza temeljnih vzrokov za neuspeh pri izobraževanju Romov je bistvenega pomena. To zavedanje je enako pomembno kot izvajanje politik in programov, ki podpirajo izobraževanje Romov, vendar so takšni programi pogosto “neuspešni, ker so rezultati kratkoročni, politike in programi pa ne upoštevajo v celoti položaja Romov” (Gezing in Greenfields 2017, str. 38).
Žal pa ima zunanji svet redko priložnost spoznati primere dobrih praks, saj so mu bolj znane negativne izkušnje, ki temeljijo na procesu internalizacije družbenih norm.
V tem okviru naj bi dejavnosti, ki jih spodbuja projekt ACADE-ME, pomembno prispevale k reševanju izobraževalnih in družbenih izzivov mladih Romov, spodbujanju vključevanja in enakosti z večjo ozaveščenostjo in usposabljanjem vseh vpletenih strani.
