V mesecu, ko obeležujemo Mednarodni dan Romov in Sintov, smo se odločili raziskati položaj Rominj v Italiji skozi pogled nekoga, ki vsak dan deluje na terenu. Svoje izkušnje deli Saska Jovanović, aktivistka in ustanoviteljica društev ROMNI in ROWNI. Izvira iz Srbije, a že vrsto let živi in dela v Italiji, kjer se zavzema za opolnomočenje žensk in se bori proti presečnim oblikam diskriminacije, s katerimi se soočajo Rominje. Intervju je vodila Claudia Compagni.
V: Začniva z vprašanjem, ki nam bo pomagalo razumeti italijanski kontekst, v katerem delujete: katere dobre prakse so se v Italiji izkazale za uspešne pri opolnomočenju Rominj na lokalni ravni?
O: Najprej bi se rada zahvalila za to priložnost—res je čast deliti rezultate dolgoletnega dela društev, kot sta ROMNI in ROWNI. Še posebej v tem zgodovinskem trenutku menim, da je zelo pomembno govoriti o tem, kako se pravice manjšin, vključno s skupnostjo RSC (Romi, Sinti, Caminanti), razvijajo—oziroma nazadujejo. Kar se tiče vašega vprašanja: opolnomočenje Rominj je proces od spodaj navzgor, ki se gradi dan za dnem in se začne z neposredno vključenostjo žensk samih.
Zelo dober primer je projekt RomniMe, ki je vključeval—ter še vedno vključuje—mlade Rominje v aktivnosti vrstniškega mentorstva: dekleta, s podporo mentoric, se ukvarjajo s konkretnimi izzivi, kot so dostop do storitev, zdravje in zaposlovanje. Ta model je okrepil njihovo samozavest in avtonomijo.
Druge dobre prakse vključujejo:
- Izobraževalne programe, ki jih ROMNI spodbuja za ekonomsko neodvisnost in žensko voditeljstvo;
- Skupnostne prostore ROWNI za matere in hčere, ki spodbujajo pomembne medgeneracijske vezi;
- Kulturne aktivnosti, kot so plesni tečaji, ki so imele globok in nepričakovan vpliv, saj so postale prostori za razpravo o identiteti, diskriminaciji in nasilju na podlagi spola.
Za mnoga dekleta je ples postal način za kritično in konstruktivno ponovno povezovanje s svojo kulturno dediščino.
V: Vse te izkušnje kažejo, kako pomembna je vloga organizacij za skupnost. Ali v Italiji obstajajo nevladne organizacije, ki jih vodijo Romi?
O: Obstaja jih nekaj, vendar zagotovo niso v večini. Tiste, ki obstajajo, se maksimalno trudijo—tako v praktičnem smislu, na primer s pomočjo pri pridobivanju dokumentov, iskanju službe ali stanovanja, kot tudi z vzpostavljanjem povezav z institucijami.
V: Jasno je, da veliko delate! Vem, da se vaša društva aktivno borijo tudi proti večkratni in presečni diskriminaciji. Kakšna je vloga romskih nevladnih organizacij na tem področju?
O: Romske NVO imajo ključno vlogo. Te organizacije ne predstavljajo le avtentičnega glasu skupnosti, temveč pogosto zapolnjujejo vrzeli, ki jih pušča pomanjkanje javnega delovanja. Nudijo usposabljanja za voditeljstvo, mentorstvo in karierno svetovanje, predvsem pa dajejo Rominjam priložnost, da postanejo akterke, ne le prejemnice pomoči. Na žalost je anticiganizem v Italiji še vedno sistemsko in prizadene celotno skupnost. Rominje pa se soočajo z več oblikami diskriminacije: na podlagi spola, etnične pripadnosti in socialno-ekonomskega statusa—gre torej za presečno diskriminacijo.
NVO se proti temu borijo z ustvarjanjem varnih prostorov, ponujanjem konkretnih priložnosti in spodbujanjem ženskega voditeljstva. A brez stabilnega financiranja je težko zagotoviti kontinuiteto. Te organizacije so prava družbena infrastruktura in jih je treba kot take podpreti.
V: Pogosto omenjate pomanjkanje institucionalne podpore. Kaj bi bilo po vašem mnenju treba prednostno nasloviti, da bi se konkretno izboljšal položaj romske skupnosti—in še posebej Rominj, ki so pogosto še bolj prikrajšane? Katere ključne politične smernice predlagate?
O: To je kompleksno vprašanje, saj je veliko področij, ki jih je treba obravnavati. A poskušala bom povzeti ključne točke, s katerimi bi morali začeti.
Preprost, a bistven vodilni princip je, da so najučinkovitejše politike tiste, ki izhajajo iz same skupnosti. Zato je moj prvi predlog okrepitev neposrednega dialoga z romsko skupnostjo—zlasti z Rominjami. To pomeni tudi priznanje romskih NVO kot uradnih deležnikov: institucije bi se morale obrniti na nas, če želijo razumeti resnične potrebe skupnosti. Lahko ponudimo dragocen vpogled in delujemo kot most med institucijami in skupnostjo na terenu.
A da bi ta dialog deloval, je ključno stabilno financiranje: terensko delo zahteva čas, znanje in vire.
Drug pomemben vidik je zagotovljen dostop do izobraževanja in poklicnega usposabljanja. Dober primer je projekt RomniMe, ki bi moral postati del javnih politik z ustrezno finančno podporo. Predvsem za mlade Rominje mora biti izobraževanje povezano s štipendijami—le tako bodo številne družine pripravljene podpirati šolanje in izobraževalne poti svojih hčera.
Pomembne so tudi naložbe v podjetništvo Rominj z orodji, kot je etični mikrokredit, ter okrepitev kulturnih in družbenih dejavnosti, ki jih vodijo ženske v skupnosti. Samozaposlitev je pogosto bolj realna možnost kot zaposlitev pri delodajalcu, saj so predsodki na trgu dela še vedno zelo prisotni. In nenazadnje—kar je morda najpomembnejše—potrebni so strukturni ukrepi proti anticiganizmu. To pomeni stalne kampanje ozaveščanja, obvezna usposabljanja za javne uslužbence ter vključitev boja proti anticiganizmumed prednostne naloge evropskih politik za boj proti diskriminaciji.
V: Zelo jasno in močno sporočilo. Bi želeli zaključiti z mislijo za konec?
O: Romsko skupnost se pogosto dojema kot problem—in to je nedopustno. Integracija skupnosti ne sme nikoli biti obravnavana kot problem za demokratično družbo. Vsi smo ljudje in si zaslužimo, da se povsod počutimo sprejete.
In predvsem, me Rominje nismo problem, ki ga je treba rešiti—smo izjemen vir za našo družbo. A postaviti nas je treba v položaj, da to lahko dokažemo. Dokler bomo prisiljene skrivati svojo identiteto, da bi bile sprejete, ne bomo mogle povzročiti resničnih sprememb.
Emancipacija Rominj je boj za družbeno pravičnost. Vsak dan bomo delale naprej, a potrebujemo institucije, politiko in civilno družbo, da nas pri tem podprejo—resno in dosledno. Kajti resnične spremembe lahko dosežemo le skupaj!
Za konec je pomembno poudariti, da projekt ACADE-ME, pri katerem je društvo ROMNI—organizacija Saške Jovanović—partnersko vključeno, redno objavlja informacije, poročila in gradiva, namenjena obravnavi trajnega neuspeha politik socialne vključenosti Romov. Projekt v središče boja proti anticiganizmu, diskriminaciji in oviram za opolnomočenje Romov postavlja izobraževanje, ozaveščanje in promocijo pozitivnih vzornikov. ACADE-ME financira evropski program »Državljani, enakost, pravice in vrednote« (CERV). Za več informacij obiščite spletno stran projekta.
